Nakit je način, kako vsak dan izrazim sebe.
Nikoli nisem razumela, zakaj ljudje rečejo, da nakit ni pomemben. Zame je vedno imel pomen, četudi ni bil iz dragih materialov. V srednji šoli sem nosila plastične prstane in zapestnice iz tržnice, pa sem se kljub temu počutila posebna. Danes so moji okusi nekoliko bolj umirjeni, ampak pomen je ostal enak – nakit je moj tihi sopotnik, ki govori brez besed.
Vsako jutro, ko se uredim za službo, si nadenem vsaj en kos nakita. Morda preprosto srebrno verižico ali pa prstan, ki sem ga dobila za rojstni dan. Če ga tisti dan pozabim, se počutim skoraj golo, kot da mi nekaj manjka.
Posebej rada imam nakit, ki nosi spomin. Imam zapestnico iz potovanja v Andaluzijo, kjer sem se prvič odpravila sama. Ko jo nosim, me spomni na pogum. Imam tudi uhane, ki sem jih kupila dan pred zagovorom diplome in tisti dan sem jih nosila kot talisman.
To ni le modni dodatek. Je spomin, simbol. Včasih ljudje opazijo kak moj prstan in vprašajo, od kod je. In vsakič imam neko zgodbo. Zato ga ne zbiram le po lepoti, ampak po tem, kako se ob njem počutim. In teh občutkov ne moreš kupiti, preprosto jih nosiš.
Zbiranje nakita je zame postalo majhna strast. Ne zato, da bi ga imela čim več, ampak ker v vsakem kosu vidim nekaj edinstvenega. Rada si vzamem čas, ko grem mimo majhnih trgovinic z ročno izdelanim nakitom. Pogosto se ustavim, pogledam, preizkusim. Če se mi kos ‘vtisne’, ga vzamem. Takšen nakup ni impulziven, ampak čuten.
Pri nakitu me najbolj pritegne to, da ima moč poudariti tvoj karakter, še posebej, če ni vpadljiv. Z njim lahko poveš več, kot si misliš – svojo eleganco, drznost, nežnost ali samosvojost. Včasih celo z eno samo verižico ali skrbno izbranim parom uhanov. Minimalističen srebrn nakit za vsak dan je zame majhen način, kako vsak dan izrazim sebe.…